BODI PISATELJ/PISATELJICA

PREJEMNIKI PRIZNANJ ZA NAJBOLJŠE LITERARNO DELO (II. TRIADA)

• Kolja Gombač: Kako je kozji pastir Zing premagal mogočnega faraona

Če je bila v drugi triadi najpogostejša ravno pravljica, kar je za to starost seveda razumljivo, pa v besedilu Kolje Gombača ta že prehaja v nekakšno mitsko zgodbo, ki svoje elemente jemlje iz zgodovine, kulture in religije starega Egipta. Pri tem trdno strukturo besedilo odlično nadomešča z razbohoteno domišljijo, zanimanjem za družbeno stvarnost in s prepričljivim prikazom psihologije in karakterja napisanih literarnih junakov. Pri tem je bila žirija navdušena predvsem nad tem, kako je Kolji uspelo, da nam je dogajalni prostor opisal do najmanjših malenkosti, kar ni zahtevalo samo bogate domišljije in dobre izpeljave, ampak tudi izrednega poznavanja starega Egipta, saj v nakazanih podrobnostih izvemo, kako so gradili piramide, kakšen je bil hierarhični sistem družbe, kaj so jedli, katere živali živijo tam in v kaj so verjeli. Zing se na koncu zgodbe, zato da bi preprečil novo prelivanje krvi, odloči, da bo sužnjelastniku Suonu in faraonu Rayu očital lekcijo in ju z zvijačo prestrašil, predvsem pa svetu sporočil, da so vsi ljudje enaki – kar sporoča tudi dobra literatura.

• Ruben Gombač: Zmajska knjiga

Odlomek, ki je služil za izhodišče drugi triadi, je bil iz mladinskega romana Skrivno društvo KRVZ pisateljice Simone Semenič. Mnogi so ga pri pisanju svojih del uporabili zelo domišljeno in na presenetljive načine, Ruben Gombač pa se je navezal na cel roman in uspel na ta način ustvariti svoje izvirno, izredno živahno in zanimivo besedilo, v katerem se prav tako pojavljajo zmaji. Tudi tukaj imamo nekatere poteze pravljice, a pravzaprav zgodba s svojo širino in izdelanostjo že prehaja v pravo fantazijsko pustolovščino. Deklica Lira je osamljena, zaprta v bogato palačo, saj je njenim staršem mar edino za denar; njene edine prijateljice so knjige. Toda ko nekoč dobi v roke čudežno »Mojo knjigo«, ki oživi vse, kar je napisano v njej, se z njeno pomočjo reši iz svojega ujetništva v »zlati kletki«. S svojim zapisom prikliče v svet vodno zmajčico Limpo, ki je »prava lumpa«, na njej pa odjaha stran od ljudi, ki se Limpe bojijo in jo imajo za pošast, in od prave »pošasti«, to je staršev, ki jim ni mar zanjo. Pa ne le to: iz zveste bralke se sama prelevi v pisateljico. Tako kot, ugibamo, tudi Ruben.

• Dino Mustafić: Princ in čevljarjeva hči

V drugi triadi je veliko težav delala struktura literarnega dela. Od domišljije se je kar bliskalo, toda literarno delo ni samo nevihta domislic, prosto zaporedje čudovitih in čudežnih dogodkov, ampak morajo te domislice dobiti tudi obliko, to je »glavo in rep«. Pri tem je bila velikokrat v pomoč izbira žanra, ki je s svojimi retoričnimi vzorci in izdelanimi pravili ponudil trdno obliko in red, ki pa ju je bilo treba seveda še vedno zapolniti z izjemno vsebino. Dino Mustafić je izbral pravljico in žirijo razveselil s tem, da je napisal besedilo z notranjo logiko zapleta, vrha in razpleta, hkrati pa ni ostal pri vzorcu tradicionalne pravljice, ampak jo je posodobil in pokazal, da se vsi princi ne želijo poročiti s princesami, ampak kakšen tudi s čevljarjevo hčerjo, da ljubezni ne smemo in ne moremo omejevati, a da ljubezen ni samo ena, temveč jih je več – pomembna je tudi ljubezen do staršev, zmožnost odpuščanja in pobotanja: princ je srečen, ker je zaljubljen in ker je na koncu zadovoljen in spet zdrav tudi kralj, saj sreča enega ne more biti prava sreča za ceno nesreče drugega.

 

PREJEMNIKI PRIZNANJ ZA NAJBOLJŠE LITERARNO DELO (III. TRIADA)

• Živa Kocman: Tista noč ob Ljubljanici

Literatura ima veliko pomembnih nalog. Ena od njih je tudi pripovedovanje prepričljivih zgodb o vseh sortah drugačnosti, saj se lahko z njihovo pomočjo bralci najlažje, najhitreje, skoraj neopazno vživimo v to, kako svet doživljajo drugi ljudje, s čimer se jim lahko približamo, jih spoznamo in jih lažje razumemo tudi v resničnem svetu. Tista noč ob Ljubljanici Žive Kocman je zgodba o ljubezni med pripovedovalcem in Aidenom, o tem, kako še vedno naleti na družbeno nerazumevanje in celo nasilje, čeprav gre samo za eno od oblik ljubezni, nič strašnega, nič nevarnega, zgolj nekaj zelo preprostega in preprosto lepega. Zgodbo je Živa oblikovala z izredno prepričljivimi dialogi in s smislom za subtilno gradnjo čustvenih prizorov, kompleksnega razpoloženja, ki ima veliko odtenkov v mešanju ljubezni, želje ter strahu, ter obeh karakterjev, da njena dva junaka kar izstopita iz zgodbe. Predvsem pa veseli tudi to, da ima zgodba optimističen konec.  

 

• Zoja Strmšek: Mini ventilator mi je »crkno«

Zoja je v svoji zgodbi združila številne popularne zgodbe mladinske književnosti zadnjega časa in jim dodala svoj lastni pečat. Prvoosebna pripoved nas prepričljivo in s številnimi zanimivimi detajli spozna z glavno junakinjo, ki si najbolj na svetu želi biti normalna punca, potovati po svetu in se družiti s sovrstniki, vendar je zaradi zelo nalezljive in neozdravljive bolezni ujeta v svoji sobi. Tolažbo in družbo najde na spletu, kjer se spoprijatelji z neznanim fantom in z njim igra računalniške arkadne igre. Vsekakor torej nestereotipen ženski lik, ki ga spremlja tudi izredno sodobna pripoved, ki je deloma oblikovana v sporočilih in tipičnem slengovskem jeziku teh, z emotikoni in poslovenjenimi angleškimi besedami vred. Končni preobrat, v katerem znova glavno vlogo igrata telefona, ki zdaj prav res postaneta sredstvo zbližanja, stika, mogoče ni najbolj presenetljiv, a je zato izpisan v veščem suspenzu in celo s precejšnjo duhovitostjo, kar je pravzaprav še toliko bolje.

 

• Jerca Tomaževič: Konec.

Epidemija koronavirusa je povsem preoblikovala letošnji natečaj in žal preprečila naše druženje v živo, kot je preprečila in sploh ustavila vsakršno normalnost. Zgodbe so se ji zato večinoma izogibale, saj ljudje pač ne maramo razmišljati o neprijetnih rečeh in literaturo velikokrat izrabimo za pobeg od realnosti. A ne Jerca. Njena dnevniško zapisana zgodba je pravzaprav iskanje zgodbe, je pisateljičin spopad s pomanjkanjem »navdiha«, je razmišljanje o sami naravi pisanja; o tem, kako je ustvarjanje včasih »pekel«, saj se kot ustvarjalci spopadamo tudi sami s seboj in s svojimi demoni. Obenem pa jo je močno oblikovala tudi naša karantenska resničnost, ki ji preprečuje, da bi počela to, kar kot pisateljica počne: hodi ven in opazuje ljudi – kako naj opazuje ljudi, ko pa vsi nosimo maske? Gre za zgodbo, ki pripoveduje o naših občutkih med epidemijo, o negotovosti, hkrati pa hoče verjeti v magično moč pisanja, pa tudi ustvarjanja lepih spominov. V to hočemo verjeti tudi mi.   

 

PREJEMNIKI PRIZNANJ ZA NAJBOLJŠE LITERARNO DELO (SREDNJA ŠOLA, A KATEGORIJA)

• Ana Ketiš: Sanjač

Prav neverjetno je, kako so letos natečajniki iz odlomka o moškem, na katerem ni ničesar, »kar bi bilo vredno opisa«, sestavili nekaj najbolj drznih in domišljijsko bogatih, prav fantastičnih zgodb. Sanjač je že taka. Napaja se pri anti-utopijah o sivem, monotonem, industrijskem, uniformnem svetu, v katerem smo ljudje brezimne mravljice brez lastne osebnosti. V njem ravno »mož brez posebnosti«, ki pa ima izredno živahne zelene oči, postane nekakšen čudak, motnja, sanjač, ki v sebi skriva moč, da z »virusom sanj« (če mi odpustite tole precej neprimerno metaforo) o boljšem svetu »okuži« tiste, ki si še drznejo misliti, biti radovedni, izkusiti svet kot celoto. Pripoved ne pretirava z moraliziranjem, celo ključna in dramatična sprememba, ki se zgodi (v) pripovedovalki, je opisana izredno sugestivno; skozi dialog in poetičen opis, poln simbolike in metafor – tako nenadoma, kot se je pojavil sanjač, se tudi oči pripovedovalke obarvajo v modro.

 

• Neža Krašovic: Dihotomija

Tako kot velja za Sanjača, tudi za Dihotomijo Neže Krašovic velja, da je izpisana z odličnim, skoraj »naravnim« in naravnost mojstrskim razumevanjem strukture zgodbe. Izbrano izhodišče postane skrivnostni dogodek, ki požene dogajanje, bralca pa skozi branje vodi močan suspenz, ki je premišljeno zgrajen z dialogi, ki namigujejo, počasi gradijo sliko o zgodbenem svetu in dogajanju v njem, a nikoli ne povejo preveč ali preočitno, kar bi uničilo presenečenje konca. Razpoloženje, v katerega nas potegne, Neža gradi tudi sinestetično, to je z vsemi okušali, kar nam omogoči, da o svetu ne le beremo, ampak ga tudi doživljamo; da zavohamo »vonj po postanem«, slišimo »šumenje reke«, ter z natančnimi, dobro premišljenimi opisi, s pomočjo katerih občutimo praznino urbanega sveta itd. Na našo srečo torej konec prinaša upanje, a ne na naiven, čudežen način: upanje namreč začutijo samo tisti, ki si tega želijo. No, mi si tega vsekakor želimo. In še več tako odličnih zgodb.

 

• Izabela Letonja: Memento mori

Tudi tretja nagrajena zgodba izhodiščni odlomek postavi v svoje središče tako, da v moškem s potovalko bralec zagleda nekaj prav fantastično zloveščega. Izabela si vzame čas – to mora znati prava pisateljica, skoraj ni pomembnejše veščine – da v bralcu počasi zgradi razpoloženje napetosti, napetega pričakovanja nečesa skrivnostnega in pomembnega. Toda obenem z bogatim besediščem, metaforičnim, a hkrati izjemno ekonomičnim in učinkovitim jezikom poskrbi za to, da je zaključek zgodbe dovolj presenetljiv in udaren. Da niti ne omenjamo sugestivnega in izredno dinamičnega dialoga tik pred tem. Izabela pravzaprav nikoli ničesar ne poimenuje s pravim imenom, a zgodbo zapiše tako, da vsi razumemo, za kaj gre in tako nek »navaden« dogodek z lahkoto spremeni v nekaj nadnaravnega. Zdi se, kakor da se je učila pri klasikih žanra grozljivke, pri kakšnem Stephenu Kingu, recimo. A končni opis moškega skozi oči umirajočih je nezmotljivo lovecraftovski. Sijajno in srhljivo!

 

PREJEMNIKI PRIZNANJ ZA NAJBOLJŠE LITERARNO DELO (SREDNJA ŠOLA, B KATEGORIJA)

• Martin Mlakar: Kaj je ljubezen?

Tokrat je bilo izhodišče o moškem s potovalko namesto za fantazijsko zgodbo izrabljeno za pravo pravcato kriminalko. Seveda, če smo se česa naučili iz filmov, je to, da se kdaj zgodi, da je kakšna potovalka, ki potuje iz rok v roke, tudi polna denarja ali drog. Toda to ni navadna, filmska kriminalka, ki bi se na tej točki prelevila v nesmiselno akcijo. Martin je zgodbo preoblikoval v prevpraševanje o zločinu samem: je Nika res zgolj zločinka, če je bila v tihotapljenje prisiljena zaradi tega, ker je želela pomagati očetu? Pripovedovalec niha od takojšnje obsodbe do pomirljivih besed ljubezni, ki ga prisilijo, da ne obupa nad ljubeznijo. In kaj izve? Družina je bila zaradi izgube službe, očetove poškodbe in visoke najemnine dobesedno prisiljena v dolg, Nika pa situacijo rešuje, kakor pač najbolje ve in zna. Pripovedovalec zato neha moralizirati, prisluhne punci in spremeni mnenje – na srečo pa ima tudi dovolj sredstev, da pomaga in ponudi izhod iz situacije.